Margaret Atwood je eden od avtorjev najbolj reprezentativen — da ne rečem najbolj — sodobne literature Kanadski in se je rodil na dan, kot je današnji, leta 1939 v Ottawi. Morda tudi scenarist in literarni kritik njegov pesniški vidik je najmanj znan ali ji sledi velika nedavna priljubljenost njenih pripovednih del, ki nosijo pečat njene obrambe pravic žensk, družbenega protesta in njenih distopičnih zapletov.
Priredbe, ki so bile narejene za televizijo kot serije naslovov, kot npr Služabničina zgodba o Alias Grace V enaki meri so si prislužili naklonjenost kritikov in javnosti. Prejela je več nagrad, vključno z Princ Asturije pisem leta 2008. Danes pa prinašamo to izbor pesmi izbrano iz njegovega dela. Da ga odkrijem in praznujem ta rojstni dan.
Margaret Atwood—Pesmi
Hotel
Zbudim se v temi
v neznani sobi
Na stropu je glas
s sporočilom zame.
ponavljajte znova in znova
ista odsotnost besed,
zvok, ki ga naredi ljubezen
ko doseže tla,
prisiljeno v telo,
stisnjen v kot. zgoraj je ženska
brez obraza in z živaljo
tujec, ki trepeta v njej.
Pokaza zobe in vpije;
glas šepeta skozi stene in tla;
zdaj je svobodna, svobodna in teče
navzdol do morja, kot voda.
Preglejte zrak okoli sebe in poiščite
prostora. Na koncu sem jaz
prodre in postane moj.
Spomini na vojno leta 1837
Eden
stvari, ki sem jih odkril
v njem in od takrat:
da je zgodba (ta seznam
napihnjenih želja in sreče,
neuspehi, padci in napake, ki ostanejo
kot padalo)
moti tvoj um
na eni strani, na drugi pa drsi
da bo ta vojna kmalu med tistimi
drobne starodavne figure
ki te zamegli in razredči
iz zatilja,
zmeden, nemiren, negotov
kaj delajo tam
in da se od časa do časa pojavijo z obrazom
idiot in šop banan;
z zastavami,
z orožjem, gredo v drevesa
rjava poteza in zelena čečkanje
ali v globoko sivi risbi s svinčnikom
iz trdnjave se skrijejo s streljanjem
drug drugega, dim in rdeči ogenj
ki se v otroški roki uresničijo.
Druge možne misli izpod zemlje
Dol. pokopan. Lahko slišim
rahel smeh in koraki; rezkost
iz stekla in jekla
zavojevalci tistih, ki imeli
gozd za zatočišče
in ogenj za teror in nekaj svetega
dediči, tisti, ki so vzgajali
krhke strukture.
Moje srce je desetletja pokopano
Iz prejšnjih misli še vedno molite
Ah, podri ta kristalni ponos, Babylon
cementirano brez ognja, skozi podtalje
Moli k mojemu mrtvemu fosilnemu Bogu.
Ampak ostanejo. Izumrl. čutim
prezir in vendar pomilovanje: kar kosti
velikih plazilcev
razpadlo od nečesa
(recimo zanj
vreme) izven obsega
da je njen preprost pomen
kar je bilo dobro, jih je izsledil
občutili, ko so
preganjani, pokopani med mehko nemoralno
neobčutljivi sesalci razveljaviti.
Pred ogledalom
bilo je kot bi se zbudil
po sedmih letih spanja
in se znajdem s trdim trakom,
stroge črne barve
gnila od zemlje in hudournikov
ampak namesto tega je moja koža otrdela
lubja in korenin kot beli lasje
Svoj podedovani obraz sem prinesel s seboj
zdrobljeno jajčno lupino
med drugimi odpadki:
razbita lončena plošča
na gozdni poti, šal
iz Indije raztrgan, fragmenti pisem
in tukaj me je sonce navdušilo
svojo barbarsko barvo
Moje roke so postale trde, moji prsti
krhki kot veje
in zbegane oči potem
sedem let in skoraj
slepci, ki samo vidijo
veter
usta, ki se odpirajo
in poči kot skala v ognju
ko poskuša reči
Kaj je to
(samo najdeš
kakršen si že,
ampak kaj
če ste že pozabili, iz česa je sestavljena
ali to odkriješ
nikoli nisi vedel)
človek, ki je bil
Na polju s snegom moj mož odpira
X, koncept, opredeljen pred praznino;
odide, dokler ne ostane
skrita z gozdom
Ko ga ne vidim več
kaj je postalo
kako drugače
mešanice v
plevel, omahuje po lužah
skrije pred opozorilom
prisotnost močvirskih živali
Za vrnitev v
opoldne; ali morda ideja
kaj imam jaz od njega
karkoli me najde nazaj
in z njim, ki se skriva za njo.
Morda bo spremenilo tudi mene
če pride z očmi lisice ali sove
ali z osmico
pajkove oči
ne morem si predstavljati
kaj boš videl
ko odprem vrata
Vir: nizek glas