
pesmi materi
Skoraj vsakdo je kdaj napisal ali posvetil pesmi materi, od velikih avtorjev do navadnih ljudi, ki nikoli niso pomislili, da bi se formalno posvetili poeziji. In ni nenavadno, da se to zgodi, saj govorimo o bitju, ki daje življenje, ki mu dolgujemo prebivalstvo sveta, o velikodušnih vratih, skozi katera človeštvo pride v te dežele, ki so nedvoumen sinonim nežnosti in ljubezni.
Je torej »mati« neizčrpna pesniška tema, neskončen vir navdiha za nešteto verzov. Odslej bogat zbornik pesmi materi, ki so jih napisali avtorji Urugvajca Maria Benedettija, Čilenke Gabriele Mistral, Američana Edgarja Allana Poeja, Perujcev Césarja Valleja in Julia Heredia, Kubanca Joséja Martíja in Venezuelca Angel Marino Ramirez.
"The mother now", urugvajski pesnik Mario Benedetti
pred dvanajstimi leti
ko sem moral iti
Mamo sem pustil pri oknu
gleda na avenijo
zdaj ga dobim nazaj
le z razliko v trsu
v dvanajstih letih minilo
pred njegovim oknom nekaj stvari
parade in racije
študentski izpadi
množice
besne pesti
in plin od solz
provokacije
strelov stran
uradne proslave
skrivne zastave
živ ozdravel
po dvanajstih letih
moja mama je še vedno pri oknu
gleda na avenijo
Ali pa je morda ne pogleda
samo preglejte svojo notranjost
Ne vem, ali s kotičkom očesa ali nenadoma
ne da bi sploh trenil
sepia strani obsedenosti
z očimom, ki ga je naredil
poravnajte nohte in nohte
ali z mojo francosko babico
ki je destilirala uroke
ali s svojim nedružabnim bratom
ki nikoli ni hotel delati
toliko obvozov si predstavljam
ko je bila poslovodja v trgovini
ko je izdeloval otroška oblačila
in nekaj barvnih zajcev
da so ga vsi hvalili
moj bolni brat ali jaz s tifusom
moj dobri in poraženi oče
za tri ali štiri laži
a nasmejan in bister
ko so bili vir njoki
pregleda svojo notranjost
sedeminosemdeset let sivine
še naprej razmišljati raztreseno
in nekaj poudarka nežnosti
izmuznila se je kot nit
ne srečaš svoje igle
kot bi jo hotel razumeti
ko jo vidim enako kot prej
zapravljati avenijo
ampak na tej točki kaj drugega
Lahko jo zabavam
z resničnimi ali izmišljenimi zgodbami
kupi mu nov tv
ali mu izroči palico.
»Caricia«, čilska pesnica Gabriela Mistral
Gabriela Mistral
Mati, mati, ti me poljubi
ampak bolj te poljubljam
in roj mojih poljubov
ne dovoli ti niti pogledat...
Če čebela vstopi v lilijo,
ne čutiš njegovega trepetanja.
ko skrivaš sina
Sploh ga ne slišiš dihati...
gledam te, gledam te
ne da bi se naveličal iskanja,
in kako srčkan fant vidim
v tvojih očeh se prikaže...
Ribnik kopira vse
kaj gledate;
ampak imaš punce
tvoj sin in nič drugega.
oči, ki si mi jih dal
Moram jih porabiti
da te spremljam skozi doline,
ob nebu in ob morju...
“LXV”, perujskega pesnika Césarja Valleja
Cesar Vallejo.
Mati, jutri grem v Santiago,
da se zmočim v tvojem blagoslovu in v tvojih solzah.
Pristajam na svoja razočaranja in rožnato barvo
rana mojih lažnih trajanj.
Tvoj čudežni lok me bo čakal,
tonzurirani stolpci vaših želja
da se življenje konča. Terasa me bo počakala
hodnik spodaj s svojimi tondos in repulgos
zabavanje. Moj stol me bo čakal, ayo
ta dober čeljustni kos dinastike
usnja, da za nič več godrnja v zadnjico
pra-pravnukinje, od povodca do povojca.
Prebiram svojo najčistejšo naklonjenost.
Izstreljujem, ali ne slišite sopihanja sonde?
ne slišite zadeti tarče?
Ujamem tvojo formulo ljubezni
za vse luknje v tem nadstropju.
Oh, če bi bili neizrečeni letaki postavljeni
za vse najbolj oddaljene trakove,
za vse najbolj izrazite sestanke.
Tako mrtev nesmrten. torej.
Pod dvojnimi oboki tvoje krvi, kjer
moraš iti tako po prstih, da celo moj oče
iti tja,
ponižal se je na manj kot polovico človeka,
dokler nisi bil prvi malček, ki si ga imel.
Tako mrtev nesmrten.
Med kolonado tvojih kosti
ki ne more pasti ali jokati,
in na čigar stran se niti usoda ni mogla vmešati
niti enega njegovega prsta.
Tako mrtev nesmrten.
A) Da.
Moji materi, ameriškega pesnika Edgarja Allana Poeja
Ker verjamem, da v nebesih zgoraj,
angeli, ki si šepetajo
Med svojimi besedami ljubezni ne najdejo
nobena tako predana kot "mati",
od vedno ti To ime sem dal jaz,
ti, ki si mi več kot mati
in napolniš moje srce, kjer je smrt
osvobodil dušo Virginije.
Moja lastna mati, ki je zelo kmalu umrla
Ni bilo nič drugega kot moja mama, ampak ti
ti si mati, ki sem jo ljubil,
in zato si dražji od tistega,
tako kot, neskončno, moja žena
ljubil mojo dušo bolj kot samega sebe.
»Moja mati je šla v nebesa«, venezuelski pesnik Ángel Marino Ramírez
Angel Marino Ramirez
moja mama je šla v nebesa
z očetom na hrbtu,
petje svojo zvezdno molitev
in ponosna na svojo čarobno svetilko.
Tri stvari so vodile njegovo življenje;
trditev vere je ena,
zmešajte koruzo z vodo; drugo,
povečati svojo družino, drugega.
Moja mama je šla v nebesa
Ni šla sama, s seboj je vzela molitev,
odšla obdana s številnimi skrivnostmi,
njegovih ostrih litanij,
njegovih zgodb o vročih budarah,
njegovega tesnobnega vrveža templjev
in njegovo napačno razumevanje smrti.
Spomin ne izpodrine življenja,
vendar zapolnjuje vrzel.
Moja mama je šla v nebesa
ne da bi kaj vprašal,
ne da bi se od nikogar poslovil,
brez zapiranja ključavnice,
brez njegovega energičnega izražanja,
brez kozarca njegovega težkega otroštva,
brez poti vodne luknje.
Moja mama je šla v nebesa
in moj obup je, da se je spomnim.
Ostane mi poljubna slika
da bom izklesal njeno pisanje.
Na predvečer verza bo.
V težavnosti problema bo tam.
V veselju zmagoslavja bo.
V bistvu odločitve bo tako.
V namišljeni orbiti svojih vnukov, tam bo.
In ko pogledam mogočno svetilko nebeško,
tam bo.
"Pesem, ki je Elena", perujskega pesnika Julia Heredia
![]()
Julio Heredia
Bilo je črno dekle.
Po Adrianinem odhodu je imel
za vse sorodnike v mestu.
Potem je raslo kot lilije
s polja
ko vzame knjigo
najprej od metafor
Postopna čas, ki ji je prinesel
ob atrijih Barranca in morju Magdalene.
Na predvečer je bila domačinka ulice
katerega znaka ni več in bo do danes zmedel
njegove oči na noč v La Perli,
iz tega pristanišča Callao.
Ko se bo puberteta oblekla staromodno
in njihova dela in njihovi dnevi kažejo njihove solze.
Toda tisti, ki so slišali, bodo to poročali
Obriši nasmeh pred solzami, to bodo rekli
uteleša dinamiko palm
zazibana od morja
Elena je razlog za ta kompliment.
Gumijasta lutka in prvi pripomoček pri smoli
dama grajskega fetiša,
da je za to moral privoliti v ruleto
da se je odločila: iz sadovnjakov San Miguela
do koč Raquel in njenega ugrabitelja.
Sledite revni črti, obkrožite mesto.
Zdaj je ona tista, ki varuje usodo nore ženske.
Beži pred nerodnostjo, pred letargijo, pred ujetnikom.
In loviti sledi vlaka
je prispel tja, kjer dobri stari sončni
trstičja in čerpin, ki so utihnile.
Ona, ogenj v naramnicah avtodoma.
Preučite prvo in zadnjo črko.
Doslej je delal in se učil
v katerem zver postane zelo človeška.
Ona, podoba Karibov.
Ella, iz njene bitke so.
Julijskega dne, ko ga sonce pokrije, se rodi
brez hvalisanja tistih, ki pridejo in odidejo brez gest.
njegov izvor,
neznani ali kak izumitelj protibolečinskih sredstev.
Zagotovil bi, da prihaja od bojevnikov, da je
zametek, s katerim sta osnovana heraldika in dinastija.
Njene bradavice so modro enako oddaljene, tako da,
pri dojenju prekliče bratomorni nagon
od Rómula, ki sem jaz / od Rema, ki je drugi.
Rodil je štirikrat z zmagoslavjem njegovem tekmovanju,
rešila lastna darila,
in tako, z ljubeznijo do Benjamina.
In tako, z ljubeznijo do Benjamina,
Želite, da vaš nasmeh traja.
Včeraj v zavetju v marsupiji
je (sem opazil)
pesnik, ki zdaj
dam ti.
"Mati moje duše", kubanski pesnik José Martí
Mati duše, draga mati
so vaši domači; Želim si peti
ker je moja duša ljubezni nabreknila,
Čeprav zelo mlad, nikoli ne pozabiš
ki mi jih je moralo dati življenje.
Leta tečejo, ure bežijo
da ob tebi mi gre,
za tvoje očarljivo božanje
in videz tako zapeljiv
ki mi razbijajo močne prsi.
Nenehno prosim Boga
za mojo mater nesmrtno življenje;
ker je zelo prijetno, na čelu
začuti dotik gorečega poljuba
tisto iz drugih ust ni nikoli isto.
"Sirotstvo starca", venezuelski pesnik Juan Ortiz
John Ortiz
Ni pomembno, kdaj pride sirotišnica:
bodi kot otrok,
kot odrasel,
starega …
Ko pride,
eden ostane brez stenja, da bi ga privezal k tlom,
brez jezov v očeh,
človek naredi morje, ki vidi samo sebe,
brez obzorja in obale,
rezilo, ki je odrezano z vsakim koncem s svojim robom.
Sidro mojega čolna,
"Bog te živi, mijo", ki ne obiskuje več,
deli mene, kjer se rodi moje ime v vsakem nepričakovanem trenutku,
in zbledim po tleh brez pravice do premirja,
brez možnega guganja,
kajti zdravilo bi bil tvoj glas,
in kot ti,
je odsoten.
Pod tem mestom, ki si ga postavil s svojo lakoto in nespečnostjo,
s kartami na mizi,
železen ščit iz mesa, kože in kosti,
je fant, ki te kliče,
ki leži v nostalgiji
noče razumeti, kako njegova najljubša vinska trta ne daje več sence.
mati,
Moram ti pisati
v pepelu ni ljubezni
niti v ogenj, da se mudi
izbrisal je truplo, ki mi ga je prinesel.
Za hrošči joče deček s sivimi lasmi,
hrepeni po glasu,
zgovorna flora objema,
nežnost, ki tolaži četrtek v koščkih
razpršeni za tisto noč, ki ni pričakovana.
Danes na pločniku
v uri sirotišnic,
nemogočega grozda slovesa
—kot včeraj sestavljam arepe,
postrežba podedovane enolončnice,
in jutri v drugih stvareh in pojutrišnjem in pojutrišnjem...—
Spet prejmem divje zveri slovesa
velikodušnih vrat, močan in sladek
ki je pripeljal mojo dušo v to življenje,
in ne glede na to, kdo pride z vašimi osnovnimi potrebščinami,
nobena beseda ni vredna
brez morske soli v rani...
mati,
Moram ti pisati
mati…
mati…
mati…