Juan Rulfo. Obletnica njegove smrti. Pesmi

Juan Rulfo

Juan Rulfo je umrl na današnji dan leta 1986 v Ciudad de Mexico zaradi pljučnega emfizema, vendar njegov delo še velja in na vrhuncu prepoznavnosti. Poleg tega jo odkrivajo in cenijo tudi nove generacije bralcev. Bil je tako kratek kot intenziven, a zaradi svoje kakovosti zavzema vidno mesto v t.i. boom iz latinskoameriška književnost iz 60-ih.

Najbolj znani ostajajo Pedro Paramo, njegov edini roman, za katerega je Borges rekel, da je "eden najboljših v hispanojezični literaturi in celo v literaturi." In tako je tudi ostalo, kot ena od mojstrovin svetovne literature 20. stoletja. Ampak tudi Rulfo pisal poezijo in danes se tega spominjamo z a izbor pesmi in fragmentov.

Juan Rulfo

To je bil tretji od pet bratov in njegova družina je imela dober ekonomski položaj, vendar so njegovega očeta ubili, ko je bil star šest let. Šest let pozneje mu je umrla mati in zanj je skrbela babica, dokler ni bil poslan v sirotišnico.

Leta 1947 se je poročil Clara Aparicio, s katero sta imela štiri otroke. Leta 1970 je v Mehiki prejel državno nagrado za književnost. Nekaj ​​let pozneje je bil izvoljen za člana Mehiške jezikovne akademije. Leta 1983 je prejel nagrado Nagrade princa Asturije dve leti pozneje pa je bil imenovan za dr honoris causa za Nacionalna avtonomna univerza v Mehiki.

Juan Rulfo — Izbor pesmi in fragmentov

Brez naslova

Kje si bil? Zdelo se je, da najdeš med najmanjšimi zvoki so tisti, ki premagajo svoje zvoke in se zamenjujejo s palpitacijami z šumenjem zemlje z krikom krvi.

Zdelo se je, da si se komaj vrnil, kot da bi šel iz brezupne konstelacije. Pogrešala sem te. Bil si kot tiste sanje, ki nikoli ne pridejo in ki nas na daleč čakajo med dvema letnima časoma.

Majhna punčka

Veš kaj?

Po mnogih obratih sem spoznal, da imaš sladke oči. Včeraj, nič manj, sem sanjal, da sem poljubljal tvoje oči, nad tvojimi trepalnicami, in izkazalo se je, da imam usta okus po sladkorju; ne več ne manj, tistemu sladkorju, ki ga pojemo tako, da ga v otroštvu ukrademo iz kuhinje, skrite pred mamo.

Zaključil sem tudi po tem, da imata lica, desno in levo, okus po breskvi, morda zato, ker nekaj tega okusa izvira iz srca.
No, stvar je v tem, da ne glede na to, komaj čakam, da te spet vidim.

Nisem zadovoljen, ne; obupam.
Včeraj sem mislil tudi nate, mislil sem, kako dober bi bil, če bi našel pot do breskve tvojega srca; kako kmalu bi se zlo končalo v moji duši.

Zaenkrat sem se lotila merjenja velikosti svojega dragega in prevozil je kar 685 kilometrov. Se pravi od tukaj do mesta, kjer ste. To je vse. In ti si začetek in konec vseh stvari.

Živimo v deželi

Živimo v deželi
v kateri se dogaja vse,
po zaslugi previdnosti,
vendar se vse zgodi s kislostjo.
Na to smo obsojeni.

Nihče ne more zdržati tako dolgo

Nihče ne more zdržati tako dolgo,
ni spomina
ne glede na to, kako intenzivno je
da ne ugasne.

bolj si mi všeč

bolj si mi všeč
ko te sanjam,
potem te naredim
kaj hočem.

vsak vzdih

vsak vzdih
Je kot požirek življenja
katerega se znebi.

jočem

Jokam, veš,
Včasih jokam zaradi tvoje ljubezni.
In poljubljam košček za koščkom
vsak del tvojega obraza
in nikoli te nisem nehal ljubiti.

Juan Rulfo - Reci jim, naj me ne ubijejo - de Goreča nižina

—Reci jim, naj me ne ubijejo, Justino! Pojdi, pojdi jim to povej. To v dobrodelne namene. Torej jim povej. Povejte jim, naj to storijo v dobrodelne namene.
-Ne morem. Tam je narednik, ki noče slišati ničesar o tebi.
— Naj te slišim. Bodi pameten in mu povej, da je bilo že dobro za strahove. Reci mu, naj to stori zaradi božje milosti.
— Ne gre za strahove. Videti je, da te bodo res ubili. In tja se nočem več vrniti.
— Pojdi znova. Samo še enkrat, poglej, kaj boš dobil.
-Ne. Nisem razpoložen za to, tvoj sin sem. In če bom veliko hodil z njimi, bodo na koncu vedeli, kdo sem, in me bodo tudi poskušali ustreliti. Najbolje je pustiti stvari te velikosti.
—Daj no, Justin. Povej jim, naj se mi tako smilijo. Samo povej jim to.
Justin je stisnil zobe in zmajal z glavo rekoč:
-Ne.
In še dolgo je zmajeval z glavo.
Justino je vstal s kupa kamenja, na katerem je sedel, in stopil do vrat ograde. Nato se je obrnil in rekel:
-Potem grem. Če pa bodo zaradi izgube tudi mene ustrelili, kdo bo poskrbel za mojo ženo in otroke?
— Previdnost, Justino. Ona bo poskrbela za njih. Pojdite tja in poglejte, kaj počnete zame. To je tisto, kar je nujno.

Viri: Write to you in Virtual Word


Pustite svoj komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. Obvezna polja so označena z *

*

*

  1. Za podatke odgovoren: Miguel Ángel Gatón
  2. Namen podatkov: Nadzor neželene pošte, upravljanje komentarjev.
  3. Legitimacija: Vaše soglasje
  4. Sporočanje podatkov: Podatki se ne bodo posredovali tretjim osebam, razen po zakonski obveznosti.
  5. Shranjevanje podatkov: Zbirka podatkov, ki jo gosti Occentus Networks (EU)
  6. Pravice: Kadar koli lahko omejite, obnovite in izbrišete svoje podatke.