Milan kundera je umrl v Parizu v 94. letu starosti zaradi dolgotrajne bolezni. Češki pisatelj, ki velja za enega najbolj vrhunskih v dvajsetem stoletju, je od leta 1975 živel v Franciji, izgnan zaradi svoje kritike sovjetska invazija na Češkoslovaško po praški pomladi 1968. Mojstrovina njegove kariere romanopisca (in tudi sodobnega transcendentalizma) je postavljena prav v ta trenutek, Neznosna lahkotnost bivanja, čeprav je gojil tudi poezijo, esejistiko in gledališče.
Med svojimi igra so zbirka zgodb Knjiga smešnih ljubezni in romani slovo, Knjiga smeha in pozabe, Nesmrtnost, Počasnost o Nevednost. Njegov zadnji objavljen naslov je stranka nepomembnosti. To je a izbor fragmentov in pesmi izbrani za spomin.
Milan Kundera — Izbor fragmentov in pesmi
Neznosna lahkotnost bivanja
Na ustih je začutil blag vonj mrzlice in ga vdihnil, kot bi se hotel napolniti z intimo svojega telesa. In v tistem trenutku si je predstavljal, da je že mnogo let v svoji hiši in da umira. Nenadoma je imel jasen občutek, da ne more preživeti njene smrti. Ležal bi poleg nje in hotel umreti z njo. Ganjen nad tisto podobo je tisti trenutek zaril obraz v blazino poleg njene glave in tako ostal dolgo ... In žal mu je bilo, da v taki situaciji, v kateri bi lahko pravi moški takoj sprejeti odločitev.odločitev, se je obotavljal in s tem odvzel pomen najlepšemu trenutku, ki ga je kdaj preživel (klečal je ob njeni postelji in mislil, da njene smrti ne more preživeti).
Jezil se je sam nase, potem pa se mu je zazdelo, da je pravzaprav povsem naravno, da ne ve, kaj hoče: Človek nikoli ne more vedeti, kaj bi si želel, saj živi samo eno življenje in se ne more primerjati. s svojimi prejšnjimi življenji ali popravljanju za to. Ni možnosti preverjanja, katera od odločitev je najboljša, ker ni primerjave. Človek vse živi na začetku in brez priprav. Kot bi igralec predstavljal svoje delo brez kakršne koli vaje.
življenje je drugje
V rimi in ritmu je čarobna moč: brezoblični svet, ko je ujet v pesem, ki se odziva na ustaljena pravila, nenadoma postane prozoren, pravilen, jasen in lep. Če se smrt zgodi natanko takrat, ko se je na koncu prejšnjega verza dotaknila svoje usode, tudi sama smrt postane harmoničen del ustaljenega reda. Tudi če bi pesem protestirala proti smrti, bi bila smrt upravičena, vsaj kot razlog za lep protest. Kosti, vrtnice, krste, rane, vse postane pesem v baletu in pesnik in njegov bralec sta plesalca tega baleta. Seveda se mora tisti, ki pleše, strinjati s plesom. Človek s pesmijo doseže svojo skladnost z bitjo, rima in ritem pa sta najbolj drastična sredstva za doseganje te skladnosti. In ali zmagoslavna revolucija ne potrebuje brutalne potrditve novega reda in s tem lirike, polne rim?
Človek, ki je bil pregnan iz varnega zavetja otroštva, si želi vstopiti v svet, a se ga hkrati boji, zato s svojimi verzi ustvarja umeten, dopolnilni verz. Naj se njegove pesmi vrtijo okoli njega, kakor rastline okoli sonca; postane središče majhnega vesolja, v katerem mu ni nič tujega, v katerem se počuti kot doma, kot otrok v materi, saj je vse iz istega materiala kot njegova duša.
Milan Kundera—pesmi
biti pesnik pomeni
priti do konca
na koncu gibanja
na koncu upanja
na koncu strasti
na koncu obupa
potem samo še šteje
ne enkrat ne enkrat
ali se lahko zgodi, da
seštevek rezultatov življenj
smešno nizko
Kako otrok se boš opotekal
za vedno v tabeli množenja!
biti pesnik pomeni
vsakič priti do konca
***
Vzemi me s seboj kamorkoli greš!
Ne glede na to, ali greste daleč ali na podeželje.
Ne bom se vmešaval vate. Ne, tega ne bi želel.
postajam mlajša! želim! Ne bom imel telesa.
Jaz bom samo majhna punčka, samo pes, jaz bom majhna.
Samo šal ti bom dal okoli vratu ...
Ali greš daleč tja, kjer bolečina ne boli,
ali greste vsak dan na svoje trdo delo.
Vzemi me s seboj! Postal bom karkoli!
Jaz bom na primer drobtinica v tvojem žepu.
Vir: eldlp — Iskanje Google
Žal mi je za smrt enega mojih najljubših.